francija je bila čudovita dežela, ampak vedno sem vedela, da ne bom ostala. odrasla sem v majhnem podstrešnem stanovanju v srcu mesta. moja mama je bila slikarka, zato sem bila vedno obdana z umetnostjo. moj oče je bil nekdo, s katerim se je zapletla nekega poletja. baje je bil novinar, ampak nikoli ga nisem spoznala, ker je ob novici o nosečnosti stisnil rep med noge. mama je trdila, da nisem ničesar pogrešala. ampak kljub temu mi je vedno nekaj manjkalo. oče je pomemben del otrokovega življenja. vedno sem bila odločena, da bo moj otrok imel očeta, če bom seveda kdaj imela otroka.

od mame sem podedovala dar za slikanje, od očeta pa dar za pisanje. rada sem brala in rada sem slikala ali kako drugače ustvarjala. moje celotno otroštvo je bilo prepleteno z umetnostjo. mama me je večkrat peljala v katero izmed galerij in hitro sem razvila ljubezen do umetnosti. bila sem bister otrok, ki se je hitro učil in je v sebi gojil neizmerno ljubezen do praktično vsega. bila sem zaupljiva, morda celo nekoliko naivna in vsekakor dovolj odločna, da sem vedno vedela, da bom nekega dne sledila svojim sanjam.

ko sem z odliko dokončala univerzo in diplomirala kot novinarka v parizu, sem vedela, da francija ni dovolj velika za moje sanje. poleg tega je bila moja mama takrat že pokojna in nič več me ni zadrževalo. spakirala sem svoj kovček, kupila letalsko vozovnico in šla v ameriko. v bostonu sem našla majhno stanovanje, ki je zelo spominjalo na tistega, v katerem sem odrasla. napolnila sem ga z zelenjem in slikami ter se zaposlila pri manjšem krajevnem častniku. življenje je bilo dobro.

in postalo je še boljše, ko sem ga spoznala. tako, povsem po naključju je nekega dne pristopil k meni, ko sem zamišljeno čečkala skico okolice na prtiček v eni izmed kavarn mesta. nemudoma me je osvojil. zdaj, ko premišljujem o tem, vem, da sem bila veliko preveč naivna in veliko preveč očarana nad njim. ampak zdel se je tako popoln in ukradel mi je srce. hitro sva pristala skupaj. še hitreje je postal središče mojega sveta. opazoval me je, ko sem sredi noči slikala, odeta samo v njegovo srajco. smejal se mi je, ko sem se vrnila v posteljo z madeži barve po obrazu. poslušal me je, ko sem mu razlagala o sebi in o svojih mislih. bila sem srečna. ampak morala bi vedeti, da ne bo trajalo.

zanosila sem. in potem… potem je izginil ter me pustil samo. otroka sem poimenovala sebastian, po njegovem srednjem imenu. sama sem ga vzgajala in poskrbela za to, da je imel vedno vse. pa saj ni bilo težko; njegov oče je pustil za seboj pravo malo premoženje, ampak komaj sem se ga pritaknila. zlomil me je. bila sem noseča in bila sem sama in bila sem besna, ker si je drznil to storiti. vedel je, da sem velikokrat govorila o tem, kako sem odrastla brez očeta. in kljub temu je odšel. to me je spremenilo. vedela sem, da se moram zbrati in biti močna. za otroka. sebastian je krasen otrok. spominja me nanj in to boli, ampak kljub temu se vedno samo nasmehnem in zmajam z glavo, ko me vpraša, zakaj ga tako žalostno opazujem.

pred kratkim je dopolnil dve leti. in zdaj sem izvedela, kje se nahaja njegov oče. moški, ki je moje življenje obrnil na glavo. po njegovem odhodu sem postala bolj odločna, bolj močna in veliko bolj samozavestna. nisem več tisto zasanjano dekle, čeprav še vedno slikam. vmes mi je uspelo spisati pomembno zgodbo in zdaj je moje ime med tistimi cenjenimi imeni novinarskega sveta. nabrala sem si veliko stikov in kontaktov in ko mi je eden izmed njih sporočil, da je  ve, kje se nahaja finn sebastian morgan, sem spakirala. zdaj sva s sebastianom tukaj. in njegov oče mi je dolžan cel kup pojasnil.

sarah, 20, lots, zane!