na temno zelenem kavču sedi droben, suh deček, ki med dlanema trdno drži uokvirjeno fotografijo. njegove oči so velike, vendar neizmerno tople in srečne, obogatene s prikupno iskrico radovednosti. smehlja se, široko, razkazujoč svoje snežno bele zobe, nad katerimi se navdušuje toliko prijateljic njegove mame, ki se v tistem trenutku pridruži svojemu sinu. tudi sama je suhljata, vendar je njen obraz zelo lep, ostrih potez in živahnih oči. dečka objame z veliko mero nežnosti in ljubezni, medtem ko sledi njegovemu zgledu in se zastrmi v fotografijo, na kateri je za večno ujeta nadvse srečna družina. mama in oče, pod njima pa dva otroka, deklica in deček. vsi so nasmejani in sproščeni, brez nepotrebne zategnjenosti, ki je pri fotografiranju tako pogosta. morda je bila kriva mladost, morda pa prirojen svobodni duh vseh članov in nagnjenost k dobri volji.

zdaj že v poznih najstniških letih je taisti suhljati fant še vedno nasmejan, veselo mežikajoč skozi oglata očala s črnim okvirjem in kupom knjig v roki. njegov korak je živahen, energija, ki jo oddaja, pa več kot pozitivna. kljub temu, da na prvi pogled izgleda kot tiste vrste človek, ki se raje zatopi v širjenje znanja in obzorij kot socializira, je pravzaprav precej priljubljen. njegov obraz je namreč precej privlačen; močna čeljust, tople oči in daljši rjavi lasje so očitno dovolj, da ga ne glede na njegovo sramežljivost priljubijo večini tistih, ki ga obkrožajo. morda je za to delno krivo tudi splošno védenje, da že od šestega leta živi le z mamo in sestro – sočutje, torej. vendar sam nikoli ne bi pomislil na kaj takšnega, ker je bil vedno slab v branju ljudi. branje knjig mu gre, na drugih področjih pa je precej okoren. kljub vsemu pa v večini primerov njegova optimizem in energija prevladata.

kratka brada je namerno neurejena, valoviti lasje pa so mehki in bleščeči. na njegovem obrazu se, tako kot pravzaprav veliko večino časa, poigrava zamišljen nasmešek, ki se neverjetno sklada s splošnim videzom zgodovinarja. na sebi ima svetlo rjavo obleko, opečnato rjave usnjene čevlje in oguljeno aktovko podobne barve, ki nemalokrat pritegnejo poglede radovednih prebivalcev silverstreama. on jih seveda ne opazi, ker je v mislih že v svojem najetem stanovanjcu in majhnemu dečku kuštravih las, ki je sonce njegovega življenja že nekaj več kot eno leto. kljub temu pa ga ob pogledu na živahno bitje vsakokrat zaskeli spomin na določeno osebo, ki jo ne glede na vse še vedno pogreša. takrat se njegov nasmeh samo za trenutek spremeni v žalostnega – ali pa morda nostalgičnega – takoj nato pa se njegove oči spet svetijo in njegov sin je spet središče njegove pozornosti.

»pozdravljeni. ja, jaz sem lester. pravzaprav david, ampak ni važno, lahko me kličete tudi les. star sem devetindvajset let, doktor umetnostne zgodovine. mhm, tudi sina imam. kevina. na žalost je ostal doma, ker ni bil... khm, razpoložen. ne, vse je v redu z njim. tudi z mano, hvala. in ne, prosim, kličite me les ali pa lester. tisti gospod res ni potreben.«