stara, zbledela fotografija je edino, kar je adamu simmonsu ostalo kot spomin na svoja starša. ta majhen kos papirja, ob robovih ožgan od ognja iz katerega se je čudežno rešil, petletni fant sedaj stiska k sebi, kot da bi se bal, da mu bodo vzeli še tisto zadnjo na prvi pogled ničvredno star, ki ga spominja na ljubezen. bil je prekleto prestrašen, da; in takrat, prav takrat se je v njem izoblikovala tudi neizmerljiva drznost in pogum, zaradi katerih bi si z lahkoto prislužil viteški naziv levjesrčni. spomini na noč, ko so mu plameni iz rok iztrgali vse kar je imel kadarkoli rad, so še dandanes ostri in boleče točni, vsak krik njegove matere mu odmeva v ušesih, v nosu ga ščemi vonj zažganega trupla njegovega očeta. vedno se je red igral z ognjem in vedno so mu govorili, da se bo z njim tudi opekel. svojo kazen je opazoval brez ene same solze v očeh, bil je prepričan da si to zasluži, da ga je vesolje preprosto kaznovalo. ne, ni bil žalosten, bil je preprosto... zlomljen.

do svojega desetega leta ni spregovoril niti besede. postal je popolna prispodoba pohlevnega, pridnega otroka, ki bi si ga želel sak starš. k temu je pač pripomoglo tudi to, da ga je socialna služba takoj po požaru stlačila v internat, sirotišnico ali še bolje rečeno, hiralnico in ga s tem obsodila na uničeno otroštvo in zatrto mladost. vse kar je od tedaj naprej občutil na svojih licih, je bila trda roka, palica in občasno celo pas. v zavodu je pač vladala špartanska vzgoja, ki se ji nihče ni mogel upreti, tudi če bi imel dovolj poguma za to. teror, nasilje. kot da izguba staršev ne bi bila dovolj velik udarec. a adamu so v glavo uspeli vbiti znanje, znanje ki ga je kasneje tolikokrat rešilo. izkazalo se je, da je fant izredno nadarjen in učljiv, da z levo roko obvladuje učno snov ter celo preskakuje nekaj razredov. in temu inteligentnemu fantu je bilo nekega dne preprosto dovolj, nad vodstvom zavoda in profesorji je privzdignil glas, edini spregovoril o krivicah, ki se jim dogajajo. zaradi udarce, ki so prišli kot posledica njegovih dejanj se več dni ni mogel premakniti, in takrat je spoznal raven. raven, ki ga je s svojo zgodbo očarala ter v njem zbudila upanje na boljši jutri. iz njega je naredila boljšega človeka, sproščenega in zabavnega adama. ko je čez eno leto pri rosnih petnajstih maturirlal, sta pobegnila.

hupanje avtomobilov, obupen zvok trganja in mečkanja pločevine. strah, groza, šok, bolečina, tema. ko je po avtomobilski nesreči prvič odprl oči, se je zavedal da mora stran od raven. našla je svojo družino in zanjo bi bil le breme, tega se je zavedal. izvlekel se je iz ostankov avtomobila in se odvlekel do bolnišnice. nihče ga ni povezoval z nesrečo, povedal jim je da je po pijani noči padel pred avto. dejali so, da je čudež, da je preživel take poškodbe. in resnično bi bil v tistem trenutku najraje mrtvem. bil je sesut. razbit na delce. bil je prepričan, da nikoli več ne bo mogel imeti nikogar rad, kajti nesreča je iz njega iztrgala delček njegove duše. bil je izgubljen, pa vendar je postal samozavestnejši. kajti počel je le tisto, kar je moral: našel si je prenočišče, našel si je hrano, našel si je službo. bil je dovolj izobražen da bi lahko prišel na katerokoli univerzo, a učenje ni bilo več zanj. želel je živeti, in tako se je začel ukvarjati s tem, kar so mu v zavodu predstavljali vedno in povsod: nasilje. postal je zloglasni lovec na glave.

adam simmons je izginil iz obličja zemlje, namesto njega se je po silverstreamu sedaj sprehajal calvin blake. Prevzel je očetovo ime in materin dekliški priimek, in kljub temu da je bil s tem imenom zapisan pod umori mnogih bolj ali ,manj tega vrednih ljudi se mu je zdelo to edino pravo ime zanj. njegove roke so se s krvjo umazale vedno večkrat. do svojega dvajsetega leta je postal najbolj za željen človek v svojem poklicu, postal je morilec, ki mu ni bilo para. in skrivnostni čar, ki ga je ravno zaradi tega vedno obdajal je izkoriščal sebi v prih. vedno je oboževal ženske, oboževal je njihova krhka mala telesca, bujne prsi in mehke ustnice. bile so njegova droga, dajale so mu življenjsko moč. in mogoče je ravno zato v svojih dvajsetih postal izjemno družabna oseba, vedno si cigaretom v ustih in vodko v roki, nad ženskim bitjem. uživa in živi v trenutku, je popolnoma zlomljena in raztresena oseba, s tem se je že sprijaznil. sprijaznil se je s tem, da za njegovo dušo ni več rešitve. in sicer? sarkazem in odličen smisel za humor, očarljivost, šarm, strast in skrivnost v njegovih očeh. očaral vas bo, osvojil... in če si njegove stranke to zaželijo, vas bo tudi ubil.

ems/tuna!, 4teen, nearly enough, none atm, oh this looks so pretty! awh.