josephine, rosemarie's sister: moje ime je josephine arristael. moja starejša sestra je bila rosemarie arristael. verjetno se spomnite, bila je v novicah, našli so jo obešeno na podstrešju neke stare hiše. kakorkoli, čutim se dolžno, da vam povem njeno zgodbo, zdaj, ko je od njene smrti minilo že skoraj 2 leti.

s starši in rosemarie sem živela v torontu v kanadi. rosemarie je bila izjemno nadarjeno dekle. družabna, da, a se je vseeno rada zapirala v svojo sobo in brala. bila je ambiciozno mlado dekle, imela je ogromne načrte za prihodnost. bila je priljubljena v šoli, vsi so jo imeli radi.

nato, nekega dne pa se je sprla z najinimi starši. želela sta, da se vpiše na lokalni kolidž. toda rose tega ni hotela. bila je dovolj pametna, da bi jo lahko sprejeli na harvard. tako ji je bilo dovolj, spakirala je kovčke in izginila iz hiše. od takrat naprej je nisem več videla.

čez leto pa sem med listanjem časopisa našla novico, da so v neki napol porušeni stari hiši blizu toronta gradbeniki, ki so jo prišli porušit, našli truplo. truplo nekega dekleta. kriminalisti, ki so prišli na kraj, so jo identificirali kot arristael, rosemarie. nazadnje sem jo videla, kako je ležala v krsti. čisto mirno.

rosemarie's view

ne spomnim prav dobro, kaj se je dogajalo, ko sem otovorjena s kovčki prestopila hišni prag. spomnim se, da sem se usedla v avto in se odpeljala iz toronta. naselila sem se v nekem zanikrnem hotelu, kjer mi za bivanje niti niso zaračunali.

depresija zaradi pomankanja denarja me je razjedala, sama sebe sem krivila zaradi pričakovanj, da me bosta oče in mama podprla. začela sem se rezati in jemati droge, kaditi in piti. se to mi je delalo neko uteho, tolažbo.

nekega dne je bilo prehudo. jokala sem cel dan, vrgli so me iz sobe. nisem imela kam. imela sem samo svojega napol pokvarjenega volkswagna. odpeljala sem se do neke hiše, ki je zgorela skoraj 20 let nazaj. tam, no, sem izpeljala svoj načrt. v avtu sem imela vrv s katero sem mislila načrt izpeljati.

imela sem dober razlog, da sem se obesila. nihče me ni maral. postala sem norica. vem, da sem bila še živa , ko so prišli neki gradbeniki, ki so želeli hišo porušiti. ko se je prvi povzpel po še vedno ohranjenih stopnicah, sem zaslišala njegov krik. nekaj minut kasneje reševalce in policijo. čutila sem, kako je nekdo prerezal vrv in me položil na tla. nato dva prsta na mojem zapestju. govorili so da sem mrtva. kako, za vraga. saj nisem bila živa, a nisem se mogla odzvati.

naslednje, česa se spominjam, je ležanje v krsti v neki mrtvašnici. ihtenje moje mame, nevzdržen jok moje sestre josephine. pospešeno dihanje mojega očeta. in nato sem začutila, da so zaprli krsto in me odnesli. slišala sem govorjenje duhovnika, padanje nageljnov na mojo krsto. zakaj so me pokopali živo? saj nisem bila mrtva.

spomnim se, da se mi je nekaj ur kasneje uspelo prebiti nazaj na površje. brcala sem pokrov krste, ko se je zatič končno odprl. zasula me je zemlja, a uspelo mi je priti do zraka. tekla sem čez pokopališče. vsa od zemlje. neka ženska, ki je prišla na nek grob, je zakričala in stekla v cerkev. jaz? no, jaz pa sem stekla proti domu. imela sem res srečo, da so moji spali. nekaj ur sem jih opazovala. spali so tako nemirno. oče in mama, ter 14-letna josephine. nato, ko se je začelo daniti, sem stekla do stare hiše. moj avto so pustili tam, ključe tudi. in kaj sem naredila? usedla sem se v avto in se odpeljala na jug. tako sem prispela sem, v silverstream. bila sem jezna, kajti pokopali so me ŽIVO. tukaj sem si ustvarila novo življenje.

rosemarie, 14, wii, can't wait to start