"okej, prav. lahko prosim dvignemo roke vsi tisti, ki sovražimo predstavljanje? kar pogumno, predvidevam, da bo to kakšnih devetdeset procetov celotne populacije. ampak res, prav spominjam se tistega grozovitega občutka, ki me je oblil, kakor sem slišala besede učitelja v tej smeri: 'gremo lepo po vrsti, se nam bo vsak na kratko predstavil.' kaj za vraga so pričakovali, da boš rekel? seveda sem sama po nekaj letih imela vedno v naprej pripravljen odgovor: sem layla noelle morris, stara *vstavi aktualno številko* let in treniram nogomet. rada se družim s prijatelji in ne maram govoriti o sebi. univerzalen odgovor, ki bi v grobem lahko veljal še danes, pa je od mojih osnovnošolskih dni preteklo že kar nekaj vode. še vseeno pa smo spet tukaj - jaz bi se vam naj predstavila. na vašo srečo je spomin na tisto izpolnjevanje prijavnic za univerze še vedno precej svež, zato naj vam bo, pa poskusimo tokrat to opraviti v malce manj formalnem stilu. ime že veste, mimogrede, za neko domačo nalogo smo morali preveriti izvor lastnega imena, pri čemer sem spoznala, da layla lahko pomeni temačno lepoto, kar mi je bilo takrat slišati 'kul' in 'badass', na neki drugi strani pa naj bi predstavljalo milino in uglajenost; v tem primeru vam lahko povem, da starša ne bi mogla izbrati manj primernega imena, tudi če bi se zares trudila. bila sem namreč najmanj mil in uglajen otrok, kar si ga lahko predstavljate in to ni prizadelo nikogar bolj kot moje preljube mamice, modne oblikovalke, ki me je že od malega trudila navajati na dizajnerska oblačila ter vlačiti na razne modne revije ter gala prireditve, ki so bile vrhunec elitnega socialnega življenja, zame pa so predstavljale neverjetno muko. na žalost vam moram na tem mestu povedati, da se mamin trud ni kaj dosti poplačal, še vedno ne ločim gucci od givenchy. oče je na vrhu nekega podjetja in pri bogu, da še zdaj ne vem prav kaj sploh dela, vem le da ga dosti ni bilo doma in tukaj pride na vrsto cel bataljon varušk. preden se prestrašite, ne, nisem ena izmed tistih razvajenih bogataških otrok, pravzaprav varuške niti niso bile tako slabe, vsaj zelo lahko se jim je bilo izmuzniti  ter pobegniti na bližnje igrišče, kjer sem se šele zares našla. ste že ugotovili? ja, moja družba so bili fantje in to odkar pomnim, ne vem prav zakaj, preprosto sem se v njihovi bližini počutila veliko bolj domače kot v bližini punc. kaj pa vem, krivite mojo mamo, vse tiste punčkaste zadeve mi je priskutila še preden sem prav zlezla iz plenic. fantje so me hitro jemali kot eno izmed njih, sploh pa sem tudi sama hitro prevzemale navade, ki se za mlado damo niso spodobile, kot bi se verjetno izrazila moja starša. imeli smo tekmovanja v pljuvanju, preklinjala sem kakor turek, se plazila po drevesih, trgala draga oblačila in domov hodila podobna preživelemu iz fronte. tudi v resnici nisem v ničemer zaostajala za fanti, prej nasprotno, sploh pri nogometu sem z lahkoto vsem dala vetra in to sem oboževala. še zdaj se tistih časov spominjam z nasmeškom na obrazu, bila sem resnično srečna. imeli smo piknike, turnirje, skoraj vsako drugo noč sem prespala pri kateremu izmed najboljših prijateljev in bili smo si tako blizu, da to sploh ni bil problem, do srednje šole sem se še preoblačila pred njimi brez problema. potem so se stvari nekoliko bolj zakomplicirale, najprej so se začele govorice, a to nam je bilo ravno en kurac vredno. se opravičujem izrazu, saj pravim, se boste morali navaditi, čeprav se to trudim popraviti. kakorkoli, res me ni brigalo, če so ljubosumne punčke naokoli govorile kakšna kurbica sem, ko pa sem sama vedela resnico, sploh pa sem o njih vedela marsikaj, fantje se precej radi hvalijo o svojih… khm, dosežkih. večji problem sta bila starša, ki za časa mojega otroštva še dejansko nista toliko komplicirala, potem v srednji šoli, ko se je že bližal zadnji letnik in sem izrazila željo, da bi postala profesionalna igralka nogometa, pa sta me gledala, kot da bi jima ravnokar povedala, da se nameravam pridružiti cirkusu. tokrat sta se temu bolj odločno postavila po robu, pri čemer sta verjetno prvič v življenju delovala složno - rezultat tega je bil tisto izpolnjevanje vpisnic za razne univerze, v mislih, da bom postala odvetnica. študij mi je vzel preveč časa, tako nisem mogla biti niti del nogometne ekipe in potrebovala sem eno leto, da sem ugotovila kako prekleto nesrečna sem in da nikakor ne mislim zapravljati svojega življenja samo zato, ker bi si starša tako želela. se bosta že morala sprijazniti. tako sem pustila študij ampak na žalost je bilo za moje sanje že nekoliko prepozno, sem pa zdaj vsaj trenerka nogometa otrok, kar mi je v veliko večje zadovoljstvo. in sicer? sicer sem precej odločno in zgovorno dekle, ki se velikokrat opre na sarkazem, sem optimistična ter rada verjamem, da življenje zajemam z veliko žlico, prekratko je, da temu ne bi bilo tako. še vedno se gibljem bolj v moški družbi in počnem nekoliko odštekane zadeve in čeprav sem bila svoje celo življenje okoli fantov, se nimam za nikakršno strokovnjakinjo, ko pride do zvez. do zdaj nisem bila še niti v eni funkcionalni, ker te stvari preprosto niso zame. nisem čustven človek, praktično nikoli ne jočem in prav gotovo se ne mislim čustveno navezovati na kogarkoli, iz prve roke sem videla kaj vse znajo potem storiti. seks je nekaj drugega, ne bom lagala, da v le tem ne uživam, a tukaj gre bolj za avanture za kakšno noč, tako da stvari ostanejo lepo preproste, vsekakor pa nisem ena izmed tistih plehkih blondink, kot bi se vam morda zdelo na prvi pogled. vem kaj si moški ponavadi želijo in kako dobro znajo igrati, da to dobijo in jaz, za eno, ne nasedem tako hitro. raje na polno uživam življenje v tem mestecu, kjer sem živela že vse življenje in se ne zapletam v srčne zadeve."

ame, 17, 5years+, /, i love this thing!