"catherine, a veš da si mrtva?"
"ne govori neumnosti. kako bi potem lahko bila tu?"
"ne, na tvojem obrazu so čudne sence. vem, da si mrtva."
"potem pa mi razloži, kako sem lahko tu poleg tebe."
"ne vem. vem le, da se tukaj v silverstreamu to pogosto dogaja."
"res? nikoli še nisem slišala za to."
"ljudje ne verjamejo. ampak ti mi verjameš, kajne?"
"malo strašljivo je. ampak, saj mi ne bi lagal o tem, kajne?"
"seveda ne, ljubim te."

s. grant - halucinacije (misli, da vidi mrtve)
m. anderson - halucinacije (misli, da vidi mrtve)
c. morais - neznano (misli, da je mrtva)

nenavadno, kako ljudi v tej norišnici povezujejo podobne težave. psihične bolezni naj ne bi bile nalezljive, pa jih je v silvestreamu vseeno polno. strmim v predal izvlečem njeno kartoteko. čisto nova je, saj so navsezadnje dekle pripeljali šele danes.

"ljubica, zdravnik ima nekaj vprašanj, potem pa pridemo pote."

iz druge strani govori sladek ženski glas. od gnusa se spačim. komaj 15-letni otrok naj bi resda bil nor, a laži se mi še vseeno zdijo neprimerne. žal mi je za dekle. spomnim se pogovora z njeno mamo : nora je. ne vem kaj ji je, a odkar je dobila tistega fanta, kakorkoli mu je že ime trdi da je mrtva, skupaj s še toliko ljudmi v silvestreamu. takega otroka nikakor nočem vzgajati. tu jo bom pustila. povejte ji karkoli želite, mi zapuščamo to noro mesto. to mi je vrgla v obraz včeraj popoldne, zdaj pa je pripeljala ubogo dete. nenadoma se vrata za mano odpro in skoznja previdno stopi suha 15-letnica, ter tiho sede na stol, ki ji je namenjen. pravzaprav je zelo čedna. njene oči so prelepe sinje modre barve, na obraz prekrit z nekaj pegicami pa padajo razpuščeni, skodrani kostanjevi lasje. ne morem se pripraviti do tega, da bi verjel, da je res nora. prijazno se ji nasmehnem in ji sedem naproti.

"pozdravljena, jaz sem dr. adams, ti pa si verjetno catherine, kajne?"

tiho pokima. z nasmehom nadaljujem.

"torej catherine, povej mi kaj o sebi."
"sem catherine morais. stara sem 15 let, živim v silverstreamu in sem mrtva."

za trenutek mi vzame sapo. njen glas je nežen in se nikakor ne sklada z besedami, ki jih izgovarja. dobro, torej res misli, da je mrtva.

"kdo ti je to povedal?"
"moj fant. pravzaprav moj bivši fant."

aha, torej ima prste vmes ljubezen. ubogo dekle je fant spremenil v norico.

"pa mu verjameš?"
"nikoli mi ne bi lagal, ljubi me."
"prepričan sem, da to ni res. ko nekdo umre, ga ni več na tem svetu."
"ampak tukaj je to mogoče."

vztraja.

"catherine, lažeš. to ni mogoče."
"seveda je. ne obtožujte me, da lažem!"

mi popolnoma prepričano zatrdi in na koncu celo povzdigne glas. utrujeno pokimam in na njeno kartoteko pritisnem štampiljko, ki nakazuje, da je norost potrjena. vem, da je na mojem obrazu mogoče videti obžalovanje. pritisnem na gumb, ki leži na mizi in tako prikličem pomočnike, ki jo bodo odpeljali v sobo. še zadnjič se ji nasmehnem, nato pa jo skušam prezreti. prezreti njeno zmedenost, vprašanja, ki mi jih obupano kriči, strah v njenih očeh. prezreti in pozabiti skušam še eno izgubljeno dušo, ki jo je pokopala njena lastna psiha.


zapiski dr. adamsa (julij 2005)

ime mi je catherine. pišem se morais. bila sem kruto izigrana s strani ljudi, ki sem jih ljubila. pričnimo z mojim fantom. je bila to zanj zabava? prepričati do ušes zatrapano dekletce, da je mrtvo? in ker ga je ljubila, je seveda nasedla. čeprav je bilo z vseh vidikov nemogoče. sem verjela. verjela v to, da sem res mrtva. mislila sem, da mi ne bi lagal za nič na svetu. pa vseeno je. in jaz sem mu kot največja trapa nasedla. morda sem res nora. nora, ker sem verjela. verjela v nemogoče. tudi v to, da me je res ljubil. naslednja je seveda moja družina, ki me je pustila tu samo. komaj 15-letno dekle so pustili v norišnici, čeprav so mi obljubili, da bom odgovorila le na nekaj vprašanj, nato pa me bodo prišli iskat in me odpeljali domov. veste kam so me odpeljali namesto tega? v sobo, podobno bolniški, kjer so me priklenili na posteljo. potem so me dolgih 5 let psihično mozgali. potem so iz mene naredili popolnoma novo osebo. medtem, ko sem trdno verjela v to, kar mi je povedal, so mi oni v obraz metali, da sem nora, neprisebna, da nisem normalna. da si izmišljujem. pitali so me s tabletami, zaradi katerih jim nisem mogla ugovarjati in mi glavo polnili z enimi in istimi besedami. dokler nisem dojela, da sem bila le žrtev umazane igre. potem so me končno izpustili. izpustili so 20-letno dekle, psihično izmozgano in popolnoma nezmožno skrbeti samo zase. nisem imela doma, strehe nad glavo, denarja. zapadla sem v alkohol in cigarete, občasno tudi drogo. dosegla sem najnižjo točko svojega življenja. po enem letu sem spoznala, da tako ne gre več naprej. naredila sem črto. tisto je življenje nekaj druge osebe.
ime mi je amber. pišem se reeser. sem popolnoma nova oseba. službo sem si poiskala v nočnem klubu. denar poleg tega služim tudi s tem, da se z naivnimi moškimi, ki vsak dan posedajo tam, poigram v postelji. seveda ne dovolim, da mi za seks plačajo. raje izginem in pustim, da sami ugotovijo, da jim je nekaj dragocenega denarja, ali kakšen predmet izginil.  ampak navada je železna srajca, kot pravijo in zato me še vedno lahko zalotite s steklenico alkohola ali pa cigareto v roki. važno je, da sem zdaj jaz tista, ki nad svojim življenjem drži kontrolo. in da sem jaz tista, ki se igra. s tem, ko sem si spremenila ime in začela živeti, kot mi je všeč, sem si prisegla, da nikoli več ne bom izigranec.

caroline., 13, enough, my charrie hazel, it's still amazing :3