»james maddox!« njegova roka je bila v zraku, pest v rokavici in samovšečen nasmeh na obrazu. ponovno je zmagal. bela luč mu je posvetila v obraz in mu za trenutek vzela vid, ko pa je ponovno spregledal je že hodil proti svoji garderobi. v ozadju je še vedno lahko slišal svoje ime, pospremljeno z burnim ploskanjem. vedel je da bo sledilo pokanje steklenic, potem pa zabava, ki se bo kot vedno končala z prihodom policije. rad je bil v takih položajih. pijan od zmage in piva, napolnjen z adrenalinom in preganjan s strani zakona. vse to je odgnalo sence ki jih je videl, z vsakim udarcem ki ga je v ringu zadal nasprotniku, je bilo v njem manj tesnobe. tako se je počutil samo še ob eni osebi.

»doma se..m..« krik je prišel iz dnevne sobe in ga ustavil sredi pozdrava ter pognal v tek. »ne!« stemnilo se mu je pred očmi in zgrudil se je ob postavo, oblečeno v kopalni plašč, rdeč od krvi. »ne! vse je uredu. ne. ne. ne.« roke je zakopal v dolge rjave kodre in pogledal proti oknu, kamor je prej švignila črna senca. »popravil bom. vrnila se boš k meni.« na majavih nogah je vstal in stekel skozi vrata. dobil bo tega prasca in vse bo po starem. le en problem je bil.. ulica je bila prazna. če ne štejemo sprehajalca, ki mu je prihajal nasproti. in bil z tem jamesova edina rešitev, naj je bila še tako sebična, pokvarjena in hladnokrvna.

»povejte mi več o sebi. zakaj si želite biti vojak?«
»rodil sem se v new yorku. revni četrti, očetu samohranilcu. v šoli mi je šlo dobro, kljub zbirki opominov. lahko bi šel na faks, vendar otroci mojega porekla pogosto nimajo podlage za kaj takega. tudi sam je nisem imel, zato sem zapadel na temačne in mamljive poti podzemlja. bil sem poročen. umrla je. ubil sem nekoga in tako z 19 leti pristal v zaporu. pred letom dni so me po 3 letih izpustili. malo ker so mislili da sem nor in nekaj zaradi lepšega obnašanja. zdaj sem tukaj. na dnu. nisem človek ki bi dal življenje za domovino. to pa zato, ker si novega šele ustvarjam. ne kradite mi časa.«