Johnathan Léonce Léfevrai

NICKNAMES
Jace, Leo, Johnny, Nace,...

AGE
twenty-one

BIRTHDAY
13 Januray

HOMETOWN
montréal, now silverstream

OCCUPATION
student of comparative linguistics and english

STATUS
single

SEXUALITY
experimental

MEMBER GROUP
mediums

PLAY BY
liam hemsworth

Če bi rekel, da sem nezanimiva oseba, mi ne bi ravno verjeli, ne? Vsekakor ne izgledam ravno normalno. V šoli smo nekoč pisali spis z naslovom »kdo sem« Nisem imel pojma, kaj naj bi to pomenilo. Začel sem ga tako: Ime mi je Johnathan Léonce. Rodil sem se tukaj, v Montréalu očetu Tomu in mami Evelyn. To nekaj ne bo šlo skupaj, boste rekli. Starši imajo angleška imena, zakaj, prekleto, ima potem mali francosko ime? No dragi moji, moja mama izhaja ravno iz malega mesteca, bogu za hrbtom, imenovanega Silverstream. Tam imam babico. In priimek? Baje je imel oči nekaj francoskih korenin. Neumnost. Kolikor sem slišal, francosko ni znal niti kleti. Ampak to je popolnoma nepomembno. Vrnimo se k dejstvom. Oče je bil zaposlen kot odvetnik, mama pa je še zdaj to, kar je bila nekaj časa: pevka.
Tistega večera, ko je umrl oči in moj mlajši brat, Jéremy se dobro spominjam. Snežilo je. Mami je naročila očiju, naj vozi počasi. Naj se drži ceste in naj bo previden na cesti. Čez dve uri je dobila klic, da je avto razneslo. Nisem razumel, bil sem besen, da se jima je zgodilo to. Kaj se jima je sploh zgodilo? Povedali so mi, da se je vanju zaletel tovornjak, očeta pa je odneslo s ceste v steno. Od takrat mame nisem slišal nikoli več peti. Zaposlila seje v glasbeni trgovini, ampak pela ni. Žalostno, če vprašate mene, prodajati je morala kot prodajalka svoje albume. Ja, vem, spet preveč govorim. Torej, ko se je zgodila nesreča, sem imel ravno šest let. Drugi razred osnovne šole. Baje en teden nisem hotel govoriti. Tega se spomnim. In to je vse, kar se spomnim. Razen očeta. In brata. Oba sta imela svetle lase in modre oči. Z bratom sva se pogovarjala v francoščini, z očetom in mamo pa v angleščini. Če se ne bi v šoli pogovarjal v francoščini, je vprašanje, če bi še znal govoriti. In zahvalim se lahko tudi bratrancu v Franciji. Včasih je prihajalo do nesporazumov, Francozi so tako vljudni in uglajeni, mi pa preprosto… rečemo vse, kar nam pade na pamet.
To je bilo to. Počasi sem odraščal, se spreminjal, razmišljal. V šoli sem bil vedno priden. Včasih sem izostajal od pouka, vendar sem imel vse domače naloge in vse sem znal. Profesorji so me imeli radi. V družbi me po navadi niso najbolje sprejemali, odmaknil sem se star, postal samotar in nekoliko tečen. Kmalu sem iz tečnega obdobja prišel, odločil sem se, da bom nekaj naredil zase. Začel sem hodit v fitnes in med poletjem so dekleta padala name. Hodili smo po žurkah, popivali in na veliko kadili tako travo kot čike. Zdaj sem samo na čikih, da ne bo pomote. Tudi moja srednja šola je minila tako. S sedemnajstimi končaš. Kaj pa potem? Na faks. Angleščina in primerjalno jezikoslovje. Ne vem, kaj mi je bilo. Lahko bi preprosto izbral angleščino in francoščino in se mi ne bi bilo potrebno preveč mučiti. Prvi letnik sem cepnil. Zaradi stare grščine. Drugega sem nekako zdelal, zdaj pa samo še zadnje leto. In kaj bom potem? Ne vem. Mogoče bom profesor.
Pred nekaj tedni sem se preselil nazaj sem. Mami je tako hotela. Ne vem, zakaj me je potisnila sem. Po pravici, sem se hotel preseliti v Francijo. In se tam srečati z bratrancem, da bi se kaj pogovorila. Francosko znam, našel bi si službo in bi bilo to to. Ampak ne. Moji plani gredo po zlu. Vedno. Odkril sem še nekaj nenavadnega: počutim se čudno in vidim stvari, ki jih prej nisem nikoli videl. Kaj, prekleto, se dogaja z mano?

ALIAS17, man; speak: english, spanish, french, italian, german. smoker. books: the hunger games, the mortal instruments. sarcastic, sometimes bitchy. easy to talk to.