tako pust dan. družina v hiši. vsak je počel svoje. vladala je tišina. "kayla, pridi v kuhinjo!" je kmalu zaklical njen oče, ki jo je ob prihodu v prostor strogo pogledal. sama je le mirno stala pred njim in ga lahkotno vprašala, kaj želi. "začnite pakirate vaše stvari. kovčki so v kleti. vzamite vse, kar želite. in to mislim dobesedno." osuplo ga je pogledala in za trenutek je zavladala tišina, dokler dekle ni spregovorilo: "ampak zakaj? se selimo?" oče jo je samo poslal proti kleti po kup kovčkov in torb iz blaga. kayla si je slednje odnesla v sobo, kjer je začela brskati po omarah. saj je šlo le za krajši dopust, kajne? "kayla, ste pripravljeni?" je slišala klic v njeno sobo. "ne!" njenim bratom se je selitev ali pa sam dopust, zdel odlična ideja. želeli so zamenjati dolgočasno okolje shadow creeka, ki več ni bilo to, kot je bilo pred leti, ko so živeli z njihovo svetlolaso mamo.

ura je bila tri popoldne. otroci so čakali na hodniku in gledali povsem prazno dnevno sobo, kuhinjo in druge prostore. "oče, mi lahko poveš kaj se dogaja? čisto nič nisi povedal, samo ukazal si nam naj si pripravimo stvari. gremo kam, se selimo? povej zaboga!" se je razjezila najmlajša in prekrižala roke na prsih. stiskala je zobe in zadrževala solze, kajti ni vedela, kaj jo čaka. ni vedela, da se bo tukaj njeno staro življenje končalo in bo kmalu poslana na novo pot, v novo življenje. "otroci, pridite pred hišo, da se že enkrat znebim teh ključev." nekaj se je dogajalo. v družini je vladala tišina. vsi skupaj so stali na sivkastem pločniku pred leseno hiško in čakali na očeta. "torej," se je izkašljal in pogledal naokoli, "moj prevoz pride kmalu. ne pogrešajte me, razumete? saj ste dovolj stari, da živite življenje po svoje," jim je nesramno zabičal in se usedel v avto, ki je tedaj pripeljal. "oče, čakaj! kam greš, kam gremo mi? prekleto, povej že enkrat!" se je ponovno razjezila in čakala na očetove besede. "odkar nas je zapustila mama, nismo več to, kar smo bili iskati grem novo življenje, vi pa prav tako. znajdite se. dovolj let sem vas vzgajal in menim, da ste dovolj veliki da vam pride na pamet, da je shadow creek izguba časa. živite življenje, pustite ubogega očeta, da uživa naprej. zdaj pa," je rekel, zaprl vrata avtomobila in se odpeljal.

tukaj se je vse končalo. otroci so začeli razmišljati drugače. sedaj več niso mislili, kdaj bo čas za večerjo, temveč kje bodo našli dovolj ugodno bivališče. dekle se je obrnilo od družine id odkorakalo proti mestu. bil je čas, da gre po svoje.